Srečanje srednješolskih raziskovalcev/k novejše slovenske zgodovine – Tekmovanje EUSTORY

Spoštovani/e dijaki/nje!

Vabimo vas k sodelovanju na Srečanju srednješolskih raziskovalk in raziskovalcev novejše slovenske zgodovine v šolskem letu 20015/2016, ki ga organizirajo Zavod RS za šolstvo, Slovensko sociološko društvo, Zveza zgodovinskih društev Slovenije in Društvo učiteljev zgodovine Slovenije v sodelovanju z EUSTORY.

Tema letošnjega raziskovanja je SKUPNO.

Spodaj so predstavljene podrobne informacije o temi in o pogojih sodelovanja. Pri izbiri letošnje teme je bila upoštevana njena aktualnost in možnost, da lahko ob njenem raziskovanju pokažete svojo raziskovalno domišljijo in sposobnost za povezovanje znanj z različnih področij.

Srečanje je tekmovalne narave. Vse naloge, ki bodo ustrezale določilom razpisa, bodo ocenjene, najboljše pa bodo nagrajene in predstavljene na zaključnem srečanju. Avtorice oziroma avtorji najboljših nalog, ki bodo na preizkusu znanja tujega jezika pokazali, da se lahko sporazumevajo v nemščini ali angleščini, bodo povabljeni na mednarodna srečanja v organizaciji EUSTORY – mednarodne organizacije, katere namen je spodbujanje mladih k raziskovanju novejše zgodovine.

Prosimo, da skrbno preberete tekst. Zelo bomo veseli, če se boste odločili za sodelovanje.

Za dodatne informacije se lahko obrnete na go. Tanjo Popit ali g. Vojka Kunaverja (naslova sta v nadaljevanju besedila).

Izjava o soglasju z objavo rezultatov na tekmovanju / Prijavnica

Ljubljana, 5. 11. 2015

Zavod RS za šolstvo
Slovensko sociološko društvo
Zveza zgodovinskih društev
Društvo učiteljev zgodovine Slovenije
v sodelovanju z EUSTORY

R A Z P I S U J E J O

srečanje srednješolskih raziskovalk in raziskovalcev novejše slovenske zgodovine za šolsko leto 20015/2016.

K sodelovanju na srečanju vabimo srednješolce in srednješolke. Pogoj za sodelovanje je izdelava raziskovalne naloge na razpisano temo s področja zgodovine in/ali sociologije.

Za šolsko leto 2015/2016 razpisujemo temo

SKUPNO

PRAVILA RAZPISA

Obvezne značilnosti raziskovalne naloge:

raziskovalna naloga mora analizirati problem, ki je v okviru razpisane teme (natančnejša opredelitev teme je priložena in je del tega razpisa);
naloga mora biti analitična in raziskovalna;
pri izdelavi ene raziskovalne naloge lahko sodelujejo največ tri dijakinje oz. dijaki;
individualna raziskovalna naloga mora obsegati od 16 do 32 strani (2000 znakov na stran), skupinska pa od 32 do 96 strani;
raziskovalni nalogi mora biti priložen povzetek v slovenskem jeziku in angleškem ali nemškem jeziku;
naloga mora biti tehnično urejena v skladu s pravili, ki so navedena v drugi točki tega razpisa;
na srečanju ni možno sodelovati z nalogami, ki so že bile nagrajene na drugih tekmovanjih.

Tehnična urejenost naloge:

na naslovnici raziskovalne naloge mora biti navedeno ime srečanja (Srečanje srednješolskih raziskovalk in raziskovalcev novejše slovenske zgodovine), naslov raziskovalne naloge, ime in priimek avtorice/avtorja oziroma imena in priimki avtoric/avtorjev in ime mentorice/mentorja, ime šole ter letnica;
na prvi stani naloge morajo biti še enkrat navedeni podatki z naslovnice, poleg njih pa še natančni naslovi avtoric/avtorjev;
povzetka vsebine v slovenščini ter angleščini ali nemščini morata obsegati vsak od pol do ene strani in morata biti v nalogo vključena na koncu (za seznamom literature);
naloga mora biti napisana na papirju formata A4, listi pa morajo biti primerno speti;
citiranje in navajanje virov mora biti skladno s pravili, ki so del tega razpisa (glej Navodila za uporabo in navajanje virov).

Oddaja naloge:

Do razpisanega roka je treba na naslov organizatorjev srečanja poslati dva izvoda naloge;
z oddajo naloge mora soglašati mentor oz. mentorica.

Roki za prijavo in oddajo naloge:

prijava naloge: do 12. 2015;
oddaja naloge: do 5. 2016;

Mladoletne tekmovalke in tekmovalci morajo ob prijavi priložiti tudi izjavo o soglasju staršev z objavo rezultatov.

Priznanja in nagrade:

Vsi aktivni udeleženci in udeleženke srečanja (dijakinje/dijaki in mentorice/mentorji) bodo prejeli pisna priznanja;
avtorice/avtorji najbolje ocenjenih nalog bodo povabljeni na preizkus zmožnosti zadovoljivega komuniciranja v angleščini in k prijavi na razpisane poletne akademije v okviru EUSTORY. Izbrani se bodo lahko udeležili poletnih akademij, ki jih organizirajo članice EUSTORY.

Naslov organizatorja in kontaktnih oseb:

Prijave nalog ter nalogo pošljite na naslov: Zavod za šolstvo, Dunajska 104 , Ljubljana, s pripisom: Za »Srečanje srednješolskih raziskovalk in raziskovalcev novejše slovenske zgodovine«.
Dodatne informacije dobite pri Tanji Popit in Vojku Kunaverju, Zavod RS za šolstvo, Dunajska 104, Ljubljana, telefon 01 2363 144, 2363 136; elektronska naslova: popit@zrss.si in vojko.kunaver@zrss.si .
Razpis lahko poiščete na spletnih straneh http://eustory-slovenija.naspletu.com/ (kjer dobite tudi prijavnico).

Avtorji brošure: Bojan Balkovec, mag. Vilma Brodnik, Vojko Kunaver, Tanja Popit, dr. Andreja Vezovnik

ORIS RAZISKOVALNE TEME IN MOŽNIH NAČINOV RAZISKOVANJA

Splošni oris raziskovalne teme: Skupno

Človeška družba je v svojem večtisočletnem razvoju razpeta med posameznikom in skupnostjo. Skupnost in skupno delo se je izražalo v različnih oblikah. Namen letošnjega raziskovalnega zanimanja naj bi bilo skupno v različnih oblikah svojega pojavljanja. Od sredine 19. stoletja se je pojem skupno začel pri nas intenzivno spreminjati. Pomemben vpliv na to je imela velika sprememba, ki jo je prinesel dokončen propad fevdalnega sistema in začetek industrializacije, čeprav se je ta pri nas začel z zamikom in je bil relativno počasnejši kot v nekaterih drugih delih Avstro-Ogrske.

Pomen skupnega dela, nujnosti ali prednosti sodelovanja, skupnega upravljanja in soodgovornosti za stanje se je predvsem v ožjih okoljih krepil najpogosteje ob zaostrenih gospodarskih in socialnih okoliščinah. Spodbuda za sodelovanje z drugimi, ki se ukvarjajo z istim delom, je bila lahko spodbujana od zunaj, lahko pa je nastala kot izraz spoznanja, da je s skupnimi močmi mogoče stvari opraviti lažje. Lahko pa je seveda to bilo zaukazano od države.

Pogosta oblika skupnega delovanja so bile npr. zadruge. Najpogosteje nam pridejo na misel zadruge, ki so združevale kmete konec 19. stoletja ali v prvi polovici 20. stoletja. Tu so se kmetje povezovali zaradi učinkovitejšega dela, da bi lažje prodajali svoje pridelke, nabavljali semena itd. Skupno, kolektivno je bilo vsaj na področju kmetijstva prvih nekaj let po drugi svetovni vojni povezano z nasilnim vključevanjem kmetov v zadruge, kjer pa se je delež posameznikovega doprinosa izgubil v skupnem, kar pa ni bilo najbolje sprejeto. Na podoben način so se seveda lahko povezovali tudi obrtniki. Kot večja skupnost so lažje prodirali na trg in lahko dosegali boljše cene. Če smo že omenili zadružno povezovanje kmetov, potem ne smemo pozabiti tudi na povezovanje, ki je bilo rezultat samostojne pobude. Tu je lahko šlo v vsebini za enake oblike povezovanja, le da seveda za njo ni stala neka organizirana institucija kot. npr. stranka, banka … Ne smemo pa pozabiti tudi na neformalne oblike kot je npr. pomoč pri večjih opravilih. Na eni strani gre tu na primer za sopomoč na podeželju, kjer so si in si še vedno pomagajo pri večjih kmetijskih delih, kjer je potrebno več ljudi in delo opraviti relativno hitro. Takšna dela so bila na primer žetev, mlačev, košnja in spravilo sena, različne vrst gradenj. Tovrstne oblike sopomoči so bile pogoste tudi še v drugi polovici 20. stoletja in kot eno od oblik ne smemo spregledati sopomoči pri gradnjah individualnih hiš od druge polovice 60. let pa vse do konca 80. let prejšnjega stoletja.

Skupno je tudi vse tisto kar si delimo. To so lahko kulturne in naravne dobrine, ki pripadajo vsem in do katerih lahko dostopajo vsi posamezniki v družbi, ne glede na njihovo razrednost, etničnost, spol ali spolno usmerjenost. Praviloma je dostop do teh dobrin brezplačen in prav zato ga lahko koristijo vsi. Pri tem je naloga vsakega posameznika skrb za skupno, predvsem za ohranjanje skupnih dobrin za prihodnje generacije. Skupno je torej vse, kar ni ne v državni in ne v zasebni lasti. Poleg državnega in privatnega sektorja je torej skupno alternativa obema. Pojem skupnega pravzaprav izvira iz Rimskega prava in je vezan na lastnino. Rimljani so poznali tri oblike lastnine: res privatae (privatna lastnina), res publicae (javne stavbe, ceste, prostori skupne rabe) in res communes (naravne dobrine, ki pripadajo vsem). Tako ureditev smo v Evropi poznali vse do prihoda kapitalizma, ko si je zasebni oz. korporativni kapital začel prisvajati ostali dve obliki lastnine.

V času, ko se vse bolj soočamo z revščino, socialno segregacijo in velikim razkorakom med bogatimi in revnimi postaja ustvarjanje skupnih dobrin in boj za skupne dobrine vse bolj pomemben. Med skupne dobrine prištevamo:

– naravne dobrine kot so zrak, voda, planet, morja, gozdovi, vesolje itd. Ekonomist Peter Barnes trdi, da nebo in zrak pripadata vsem prebivalcem planeta, torej ga korporacije in njihove tovarne nimajo pravice onesnaževati;
– kulturne dobrine kot so literatura, glasba, umetnost, film, televizija, radio, informacije, kulturna dediščina, jezik, znanje in ideje, ter
– digitalne dobrine, kot je programska in strojna računalniška oprema, prosto dostopne internetne vsebine, prosto dostopne informacije na internetu in digitalne vsebine, ki so plod skupnega ustvarjanja in uporabe ter niso predmet poblagovljenja ali centraliziranega upravljanja (Wikipedia ipd.)

Ključno vlogo pri ustvarjanju in ohranjanju skupnega pa igrajo skupnostne skupnosti. Te temeljijo na skupini ljudi z močnimi socialnimi vezmi in z vzpostavljenimi pravili in načini delovanja. Delujejo izven okrilja trga in države, izven ustaljenih političnih načinov vodenja in praks. Njihovega sistema ne urejajo denar, pravo ali birokracija, temveč samoupravljanje in deljena odgovornost. Skupnostne skupnosti tako proizvajajo kot tudi prakticirajo in ohranjajo skupne dobrine, kot so tehnologija, znanje, pridelava hrane ali kultura.

Pomembna oblika pojava skupnega/skupno je konec 20. stoletja nedvomno postalo zavedanje o skupni soodgovornosti za okolje. To se manifestira v različnih prostovoljnih akcijah skrbi za naravo. A na drugi stani se ravno v teh in podobnih aktivnostih opaža tudi dvojnost odnosa do skupnega oz. zavedanja soodgovornosti za skupno. Mislimo seveda na delež aktivnih udeležencev v različnih akcijah. Prepogosto pri tovrstnih akcijah velja, da je krivec za potrebo po akciji povsem drug, kot pa udeleženec, ki ga notranje sile vodijo v aktivno udeležbo pri skrbi za okolje. Po svetu beležimo številne dobre prakse, ki so jih vzpostavile internetne globalne ali lokalne skupnosti. Na primer lokalna skupnost v Nepalu, ki je od nepalskih oblasti prevzela vzdrževanje tamkajšnjih gozdov in je v tridesetih letih delovanja znatno izboljšala kvaliteto gozdov in pitne vode v regiji. Ali pa mehiška skupnost Acequia kot metoda kolektivne odgovornosti in upravljanja namakalnih sistemov v puščavah Nove Mehike. Skupnost nadzira vodo in jo ohranja kot skupno dobro. Tudi v Sloveniji poznamo take skupnosti, na primer Urbane brazde, ki so v Mariboru uredile skupne urbane vrtove za samooskrbo prebivalcev.

Možne raziskovalne smeri – nekaj primerov

Tema omogoča različne raziskovalne smeri skupnega. Naštetih je zgolj nekaj možnih smeri, seveda pa si znotraj ali mimo njih lahko izberete svoje:

kmečke in delavske zadruge
sosedska pomoč nekoč in danes
teoretična misel o skupnosti nekoč in danes
analiza dobrih praks delovanja za skupnost v preteklosti in sedanjosti (ali/in primerjalno)
skupno in ekologija
skupno in trajnostni razvoj
zgodovina skupnega
skupno in naravna dediščina
skupno in pravica do čistega zraka
skupno in pravica (do pitne vode, morja, zraka, …)
skupno v odnosu do lastnine
skupno in internetne prakse
skupno in kapitalizem
skupno in socializem
časovne banke
urbani vrtovi
spletno skupno (wikipedia, pirate bay, odprti dostop do spletnih publikacij)
eko skupnosti
kooperative (v smislu delavske organizacije)
družbena gibanja za idejo skupnega (occupy, 15o, Boj za)

KAKO SE LOTIMO RAZISKOVALNE NALOGE

Za pomoč pri raziskovanju si morate na svoji šoli poiskati mentorico ali mentorja. Najprimernejši mentor ali mentorica bo vaš profesor oz. profesorica zgodovine in/ali sociologije, vendar pa se lahko za mentorsko pomoč obrnete tudi na druge profesorice in profesorje. S svojim mentorjem oz. mentorico se posvetujte o izboru in utemeljitvi raziskovalnega vprašanja, o izboru metod, organizaciji vašega zbiranja podatkov (če je to vključeno v vaš raziskovalni načrt) in o oblikovanju raziskovalne naloge. Naloge lahko oddate šele, ko se s tem strinja vaša mentorica oz. mentor.

Raziskovalna naloga je v grobem sestavljena iz štirih delov:

načrta raziskovalne naloge, kjer se odločite, kaj in kako boste raziskovali;
izvedbe raziskovalne naloge – zbiranje gradiva z metodami, ki ste jih načrtovali;
obdelave zbranega gradiva – kjer analizirate, interpretirate gradivo, ga primerjate z že obstoječimi raziskavami in spoznanji zgodovinske in sociološke stroke ter izoblikujete sklepe;
raziskovalnega poročila, v katerem predstavite, kaj ste si zastavili za cilj raziskave, na kakšen način ste hoteli doseči svoj cilj, kako ste zbrali gradivo, kako ste ga obdelali in kakšne so vaše ugotovitve.

1 NAČRT RAZISKOVALNE NALOGE

Da bi izdelali raziskovalno nalogo, morate najprej pripraviti načrt. Ta vam bo pomagal, da si boste razjasnili, kaj boste v raziskovalni nalogi počeli. Dober načrt pa vam bo tudi omogočil, da se med raziskovanjem in pisanjem raziskovalne naloge ne boste izgubljali in zašli v časovno stisko ali zbirali podatke in gradiva, ki za vašo raziskovalno nalogo niso pomembni ali ustrezni.

1.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Kaj morate predvideti v načrtu? Tema raziskovalne naloge je že podana, vendar morate premisliti, kaj v zvezi s temo boste pravzaprav raziskovali. Mogoče bi bilo najbolje, da se prepustite domišljiji in nanizate nekaj stvari, ki se vam porodijo ob tej temi. Ne zaustavite se prezgodaj, najboljše ideje običajno pridejo kasneje! Pomaga tudi, če pregledate literaturo s tega področja. Mogoče boste naleteli na stvari, na katere sami ne bi pomislili.

Prvo vprašanje, na katero morate odgovoriti je, KAJ (katera tema) vas pravzaprav zanima, oziroma kaj boste raziskovali. Tako boste določili konkreten raziskovalni problem. Verjetno bo najbolje, če si raziskovalni problem zastavite v obliki vprašanja.

Da boste uspešno nadaljevali svoje delo, si morate razjasniti pojme, ki jih boste uporabljali v nalogi, da boste vedeli, s čim se pravzaprav ukvarjate.

Pri opredeljevanju pojmov si boste lahko pomagali z učbeniki zgodovine in sociologije in s strokovno literaturo s tega področja. Opredelite tiste pojme, ki so pomembni za vašo raziskavo. Tako opredeljene pojme potem dosledno uporabljajte tako v času pripravljanja raziskovalnih pripomočkov kot tudi pri zbiranju gradiva, interpretaciji in pisanju raziskovalnega poročila.

1.2 Postavljanje hipotez

Drugo vprašanje, na katerega si morate odgovoriti, je: ZAKAJ boste to raziskovali, kaj hočete dokazati, kaj želite izvedeti, ugotoviti. S tem boste opredelili svojo hipotezo, ki vas bo usmerjala pri zbiranju gradiva in jasno usmerila raziskovalno delo.

Vsaka naloga ima lahko tudi več hipotez. Pri tem je ena splošna, ostale pa so podhipoteze, ki še natančneje usmerjajo v točno določene probleme, zajete v splošni hipotezi. Podhipoteze nam torej omogočajo, da natančneje opredelimo problem in zastavimo raziskovalni proces, obenem pa se s tem tudi izognemo preverjanju presplošnih in preveč abstraktnih ter zdravorazumskih trditev po eni strani in hkrati tudi preozkih, trivialnih problemov.

1.3 Opredelitev metod

Tretje vprašanje pa je, KAKO oziroma na kakšen način boste preverjali svojo hipotezo, na kakšen način boste prišli do podatkov, virov, informacij…, s katerimi boste potrdili svoje hipoteze.

Ko ste se odločili, s čim boste sklepali na nek pojav, morate določiti način, s katerim boste prišli do teh podatkov. Izbrali boste torej metode raziskovanja. V osnovi imate na voljo kvantitativne metode (npr. anketa, analiza statističnih podatkov) in kvalitativne metode (intervju, fokusna skupina, analiza tekstov, dnevnikov itd.) Na voljo imate paleto različnih raziskovalnih metod:

anketa
intervju (strukturirani in polstrukturirani),
fokusna skupina
eksperiment
opazovanje (opazovanje z udeležbo in brez udeležbe),
analiza arhivskih virov,
analiza uradnih podatkov in evidenc,
analiza teksta (npr. medijskega teksta, učbenikov, govorov, knjig itd.),
analiza kronik, dnevnega časopisja, fotografij, zvočnih gradiv, drugih materialnih elementov, osebnih dokumentov, pisem …
analiza dnevnikov, življenjskih poti itd.
pa tudi analize že opravljenih raziskav…

Glede na kazalce za določen pojav, ki ste jih izbrali kot pokazatelje določenega pojava, morate izbrati tiste metode, za katere menite, da vam bodo priskrbele najustreznejše podatke in gradivo, s katerim boste nato po analizi lahko potrdili ali ovrgli vaše hipoteze.

Vsaka metoda vam prinaša določen tip informacij in podatkov. Vse pa imajo tudi svoje pomanjkljivosti. Zato je priporočljivo, da metode kombinirate in med seboj primerjate podatke. Tako boste dobili celovitejšo sliko tistega, kar raziskujete. Pri izbiri metod vsekakor poglejte, kako ste opredelili svoje kazalce in dobro premislite, katero metodo boste uporabili. Predvsem uporaba anket na majhnem številu anketirancev lahko prinese neposplošljive in neveljavne rezultate, velikokrat pa nam številčni podatki ne povedo veliko o vsebini samega raziskovalnega problema ali pa jih je treba podvreči kompleksnejšim statističnim analizam. Zato se najprej vprašajte, kaj boste z določeno metodo pravzaprav ugotavljali. Če vas zanima samo število enot, potem bo kvantitativna metoda prava, če pa vas zanima tudi vsebina teh enot, potem boste morali uporabiti katero izmed kvalitativnih metod.

Za primerjavo stanja nekoč in danes je potrebno najti primerljive vire, npr. zapise v starejših in novejših časopisih. Besedila lahko primerjate po pogostosti objav, obsegu, mestu v časopisu, velikosti črk idr. Analizirajte vsebino člankov – kaj želijo povedati, komu so namenjeni, kdo je vir informacij, primerjajte vsebino med starejšimi in novejšimi članki.

Pri delu v arhivu najprej gradivo preglejte, nato ga selekcionirajte po vrsti gradiva, po vsebini in obsegu. Nato preberite gradivo in ga analizirajte. Upoštevajte tudi, kaj je bilo v ozadju nekaterih zapisov (npr. zakoni in drugi predpisi ali odločitve posameznika po njegovi volji), družbena dogajanja v času zapisa…

1.4 Določitev vzorca

Ko ste se odločili, kakšne informacije boste iskali, si morate določiti tudi, v kakšnem obsegu boste iskali. Narediti boste morali izbor in določiti, koliko oseb in koga boste anketirali, katere medije, arhivsko gradivo, umetniška dela, družbene dogodke itd. boste izbrali glede na vaš raziskovalni problem, da boste lahko svoje ugotovitve do določene mere posplošili. Tako boste določili vzorec.

Vzorec ne sme biti prevelik, ker vam lahko zmanjka časa, pa tudi ne premajhen, ker iz majhnega števila obravnavanih enot ne morete posploševati in sklepati. Koristno je, da ugotovitve na vašem vzorcu primerjate z morebitnimi širšimi raziskavami, ki so bile opravljene na določeno temo. Vaš vzorec mora biti torej tudi vsebinsko ustrezen in količinsko in časovno omejen, vendar čim bliže reprezentativnemu.

Pri kvalitativnih metodah vzorčimo nekoliko drugače kot pri kvantitativnih, kar ne pomeni, da enote zbiramo povsem naključno. Če analiziramo besedila iz arhivov, medijskih objav, kronik ipd. bomo vzorčili tako, da si zberemo določeno obdobje ali več obdobij, ki so za našo raziskavo relevantna. Tako zberemo določene časovne mejnike, ki so po navadi vezani na nek ključni družbeni dogodek, nato pa vzamemo časovno periodo, znotraj katere nato vzorčimo tekste (npr. en mesec pred in po ključnem dogodku). Včasih je ta perioda lahko daljša včasih krajša, odvisno od narave dogodka, njegove odmevnosti itd. Običajno na začetku pregledamo dokaj širok spekter tekstov, nato pa svojo izbiro ožimo in na koncu analiziramo za nas relevantne tekste. Tekste lahko izbiramo na podlagi njihovega naslova ali podnaslova (npr. medijske objave) in jih analiziramo tako dolgo in v tolikšnem številu, da dosežemo t. i. stopnjo saturacije. Stopnjo saturacije dosežemo takrat, ko nam vsak na novo prebrani in analizirani tekst ne prinese nobenih dodatnih informacij ali podatkov, ki bi bili relevantni za našo raziskavo.

Kadar je vaša metoda intervju ali fokusna skupina, uporabite eno ali več znanih tehnik vzorčenja. Če boste analizirali težko dostopne in marginalne družbene skupine, boste uporabili vzorec »snežne kepe«, če boste hoteli enakomerno porazdeljen vzorec po spolu, starosti itd. in boste obravnavali lažje dostopne skupine, potem bo najbolje da vzorčite na podlagi kvot.

2. ZBIRANJE IN OBDELAVA GRADIVA

Ko si izdelate načrt raziskovalne naloge, se morate lotiti zbiranja gradiva, informacij, podatkov, virov…

Najbolje bo, da raziskavo opravite v svoji bližnji okolici, da vam ne bo vzela preveč časa in ne bo zahtevala preveč finančnih sredstev, pri tem morate paziti, da je vzorec čim bolj ustrezen. Če ste se odločili za anketo ali intervju, si boste morali vzeti čas za izvedbo. Vedno, ko prosite ljudi za sodelovanje (intervjuje, ankete, ali ko zbirate podatke v različnih institucijah), se predstavite in povejte, za kakšne namene zbirate podatke. Tako zbrane podatke lahko uporabljate samo za namene raziskovalne naloge in pomembno je, da respondentom zagotovite anonimnost. Po navadi to storimo tako, da si zanje izmislimo ime, njihove osebne podatke pa strogo varujemo.

Omejite tudi časovno obdobje, za katerega boste zbirali gradivo. Vsekakor je zanimivo spremljati nek pojav v spreminjanju skozi čas, saj vam to ponudi celovitejši odgovor.

Pripravite si načrt beleženja in označevanja podatkov, informacij, virov, ki jih boste zbirali in že ob tem razmišljajte, kako jih boste obdelali oziroma analizirali. Če si boste izbrali npr. intervju ali fokusne skupine, potem morate respondente posneti, nato pa narediti prepise intervjujev, kar je lahko izjemno zamudno. Če ste se odločili za opazovanje, potem morate sproti ves čas voditi raziskovalni dnevnik, v katerega beležite opazovano. Če ste se odločili za analizo besedil, vam bodo najbolj koristile kode. Kode so ključne besede, ki si jih ob analizi zapišete na rob besedila, ki ga analizirate, tako da se kasneje lahko lažje znajdete in organizirate različne kategorije, pojave in ugotovitve v samih besedilih.

2.1 Obdelava podatkov, informacij, virov

Potem ko ste zbrali podatke, informacije, vire in drugo gradivo, jih morate najprej skrbno pregledati in urediti. Če ste npr. izvajali intervjuje, preglejte, če se da odgovore združiti v nekaj različnih tipov…

Vaša obdelava podatkov se bo razlikovala glede na gradivo, primerno za kvantitativno ali kvalitativno obdelavo podatkov in informacij. Vsaka od njih ima svoje zahteve in zakonitosti, ki jih morate dosledno upoštevati. Tako boste gradivo pripravili za najpomembnejši del naloge – analizo in interpretacijo podatkov ter oblikovanje sklepov.

2.2 Analiza in interpretacija

Najprej opravite izčrpen pregled posamičnih informacij, izračunanih statističnih parametrov, elementov analize…, ki ste jih opravili v fazi obdelave podatkov. Preglejte, ali ste dobili pričakovane odgovore, ali so podatki, ki ste jih pridobili iz različnih virov, skladni, si nasprotujejo, se dopolnjujejo… Podatke je dobro tudi pregledno urediti, da se boste lahko lotili interpretacije.

Interpretacija pomeni razlago podatkov, informacij, virov in ostalega gradiva, ki ste ga zbrali zato, da bi odgovorili na zastavljeno raziskovalno vprašanje, oziroma, da bi potrdili ali ovrgli hipoteze. Preučiti morate, KAJ POVEDO vaši podatki…, zato ni dovolj samo, da predstavite grafe ali prikažete vire, potrebno je, da se do njih tudi opredelite, da poveste, kaj po vašem mnenju ti podatki pomenijo.

Če hočete dobili celovitejši odgovor, poskušajte posamične informacije, vire… med seboj povezati, ugotoviti morebitna nasprotja ali skladnost med njimi in poskusite pojasniti vzroke… Ko rezultate interpretirate, bodite posebej pozorni na tovrstna navidezna neskladja, morda tudi na neskladnost podatkov s tem, kar po navadi privzemamo kot dano (zdrav razum). Vedno je dobro, da se pri interpretaciji vprašate, kakšna so razmerja moči, kakšna so razmerja med posameznimi družbenimi skupinami, kdo proizvaja pomene in podobe posameznih skupin ali akterjev itd.

Pri interpretaciji podatkov se zavedajte, da se raziskovalec nikdar povsem ne more odpovedati svojim stališčem, vrednotam in odločitvam, ki jih sprejema v času raziskovanja. Kljub temu se pri analizi in podajanju interpretacije izogibajte podajanju osebnih vrednotnih stališč, npr. ugotovljen družbeni pojav je dober oz. slab. Podatke podkrepite z ustrezno analizo in ne vključujte osebnih stališč in mnenj. Pri interpretaciji bodite korektni in navajajte tudi tiste podatke, vire ipd., ki nasprotujejo vaši hipotezi ali je ne podpirajo. Hipotez ni potrebno popravljati ali jih postavljati »za nazaj«. Pogosto je velik pomen raziskave v tem, da ugotovi, da stvari niso takšne, kot je “prevladujoče” mnenje.

Prav tako pazite, da ne boste pristranski, da ne boste dajali večjega poudarka tistim mnenjem, ki so »popularnejša« ali bliže vašim stališčem. Zbranih mnenj ne morete razglašati za pravilna ali nepravilna – so, kakršna pač so. Če si med seboj nasprotujejo ali če odstopajo od »splošnega mnenja« ali od vaših podatkov, je potrebno ugotoviti, zakaj je tako.

Tudi pri interpretaciji kronik, virov, dnevnega časopisa itd. je potrebno biti previden. Vse zapise so napisali konkretni ljudje in pogosto nimamo dokazov za to, da je bilo to prevladujoče mnenje ali stališče, niti da so se stvari v resnici zgodile tako, kot je zapisal avtor oz. avtorica. Tudi pri navajanju podatkov, ki jih dobite v takšni literaturi, bodite previdni – vsekakor morate pregledati, na kakšen način so bili (i)zbrani.

V raziskovalni nalogi navajajte samo podatke, ki so pomembni za vaše raziskovalno vprašanje in hipotezo, pa naj jo potrjujejo ali zavračajo – drugi viri, informacije, podatki, ki so mogoče tudi zanimivi, vendar za vašo nalogo niso pomembni, bi samo povzročali zmedo ter delali nalogo nepregledno in nerazumljivo.

Preden se lotite sklepanja, preglejte še, ali so bile že opravljene raziskave na podobno temo in primerjajte svoje podatke s podatki v teh raziskavah. Tako boste lažje zmanjšali vpliv majhnega vzorca, specifične populacije…, ki bi lahko ovirali posploševanja. Če do takšnih razhajanj pride, jih poskušajte razložiti.

2.3 Sklepanje in evalvacija

Na koncu še enkrat preglejte, kakšno raziskovalno vprašanje in kakšne hipoteze ste postavili. Odgovoriti boste morali na zastavljeno raziskovalno vprašanje in preučiti, ali ste predpostavke oziroma hipoteze potrdili ali ovrgli in (ali) pretehtati, do kakšne mere jih lahko potrdite ali zavržete.

Sklepe vedno izoblikujte na podlagi zbranega gradiva in vedno dobro preverite, ali imate zanje zadostne argumente ali ne.

Pri oblikovanju sklepov bodite kritični tudi do svojih trditev. V veliko pomoč vam bodo v načrtu oblikovani kazalci, zato je dobro, da jih še enkrat pregledate.

Sklepe izoblikujte večplastno – upoštevajte večplastnost pojava samega. Poskusite opredeliti preučevani dogodek iz različnih zornih kotov. Presodite, do katere mere gradivo potrjuje vaše trditve in upoštevajte vse podatke, tako tiste, ki podpirajo vaše trditve, kot tudi tiste, ki jim nasprotujejo.

Na koncu ocenite tudi lastno nalogo in preglejte, ali so vam kakšna vprašanja ostala nepojasnjena, ali bi jih mogoče lahko razjasnili na kakšen drug način, ali bi bilo za vaše raziskovalno vprašanje mogoče bolje uporabiti kakšno drugo metodo … Ugotovitve povežite s širšimi sociološkimi in zgodovinskimi spoznanji in raziskavami na tem področju.

Pomagate si lahko tudi s knjigo Blaža Mesca: Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, 1998. Predvsem v zadnjem delu knjige so opisane različne raziskave, za katere so raziskovalci uporabili različne kvalitativne metode.

3 RAZISKOVALNO POROČILO

3.1 Vsebina raziskovalnega poročila

V raziskovalnem poročilu morate opisati celoten potek vaše raziskovalne naloge:

kako ste opredelili raziskovalni problem,
katere so bile vaše hipoteze,
na kakšen način ste jih nameravali (poskusili) potrditi,
katere metode ste uporabili in zakaj,
kako ste zbirali podatke, informacije, vire ter kako ste vzorčili in zakaj ravno tako,
kakšni so bili rezultati analize virov, informacija, podatkov…,
do kakšnih sklepov ste prišli,
kako ocenjujete svoje raziskovalno delo,
v kakšnem razmerju so s drugimi raziskavami in spoznanji stroke.

3.2 Urejenost raziskovalnega poročila

Ocenjuje se tudi tehnična urejenost naloge, ki mora ustrezati zahtevam iz razpisa (podatki o avtoricah oz. avtorjih, kazalo, priloge…).

Paziti morate na pravilnost citiranja in navajanja virov (razloženo v navodilih za navajanje virov). Vsak navedek, ki je dobesedno prepisan, mora biti ustrezno označen. Prepisovanje brez navajanja je, milo rečeno, huda napaka.

Pri tem bodite pozorni tudi na to, da bo navajanje virov in citatov tematsko ustrezno, da bo smiselno vključeno v vaš tekst, da ne bi bilo namen samemu sebi. Vključite jih takrat, ko hočete z njimi nekaj ponazoriti, utemeljiti, pojasniti. Do citatov in virov se opredelite in s svojimi besedami povejte, zakaj ste jih vključili, kaj vam povedo, kaj dokazujejo.

Prav tako ni ustrezno samo navajati citatov in vnašati kot lastno besedilo samo vezne stavke. Smisel raziskovalne naloge je, da sami izoblikujete svoja stališča in sklepe, (če)tudi na osnovi znanj in spoznanj drugih.

Pri predstavitvi je potrebno zbrane podatke urediti pregledno in sistematično, lahko v tabelah, grafih ali kako drugače. Npr. pri anketi mora biti jasno, kdaj in kje je bila izvedena, koliko ljudi je odgovarjalo nanjo ipd. Razvidno mora biti, na kateri vir se nanaša vaša interpretacija ali sklepanje.

Opozoriti moramo tudi na strokovno terminologijo. V znanosti (tako v sociologiji kot v zgodovini) pogosto uporabljamo pojme, ki jih uporabljamo tudi v vsakdanjem življenju. Čeprav jih uporabljamo tudi v vsakdanjem življenju, pa jih morate takrat, ko jih vključujete v svoje raziskovalno delo, natančneje definirati in povedati, v kakšnem kontekstu boste termin sami uporabljali glede na druge možnosti njihove uporabe.

Pri urejanju naloge se držite navodil razpisa. Ker pa so raziskovalne naloge vsebinsko in metodološko lahko zelo različne, je ta navodila treba prilagoditi posebnostim naloge. To še posebno velja za naloge, ki bodo bolj teoretičnega značaja. Naloge je potrebno jasno razčleniti na poglavja.

Priložite tudi kazalo in vse morebitne priloge (anketne liste, intervjuje…), seznam literature in virov. Lahko pa posamezne dokumente, ki so omenjeni kot priloge (npr. fotografije, dele intervjujev…), smiselno vključite tudi v besedilo.

4 NAVAJANJE VIROV IN LITERATURE

Vsaka raziskovalna naloga vsebuje poleg samostojno pridobljenih podatkov in ugotovitev tudi informacije iz različnih virov, kot so knjige, članki v časopisih in revijah, raziskovalna poročila, priročniki, arhivi itd. Neposredna uporaba teh virov, tj. dobesedno navajanje stavkov ali delov stavkov in njihova posredna uporaba, tj. njihovo povzemanje s svojimi besedami, morata biti v raziskovalni nalogi natančno označeni. Pomanjkljivo navajanje uporabljenih virov ne pomeni le slabe urejenosti raziskovalne naloge, ampak tudi nedopustno prisvajanje tujih idej in spoznanj.

Pri neposredni uporabi virov (tj. pri citiranju stavkov ali delov stavka iz člankov, knjig ali drugih podobnih virov) morata biti začetek in konec citata označena z narekovaji. Za narekovajem je treba v oklepaju napisati priimek avtorice oz. avtorja, letnico izida citirane knjige ali revije in stran po naslednjem zgledu: (Velikonja 1996, 33). Tudi pri posredni uporabi virov, tj. pri povzemanju virov z lastnimi besedami, je treba na ustreznem mestu navesti podatke o viru, na katerega se opirate (npr.: glej Velikonja 1996, 72).

Uporabo virov, ki niso dostopni v knjižni ali revialni obliki (npr. arhivski viri, neobjavljeni intervjuji itd.), v besedilu označite z zaporedno številko v nadpisu (^{1,2 …}). Na dnu strani (pod črto), na kateri ste uporabili takšen vir, morate ob ustrezni številki navesti podatke o viru. Pri arhivskem gradivu je treba v opombi zapisati širši sklop, kjer se v arhivu dokument nahaja, in naslov dokumenta. Če tega naslova nima, ga mu določite sami (npr. Arhiv Slovenije, Kompas Ljubljana, Načrti turističnih potovanj, prospekt Izlet v Benetke, junij 1965 ali Zgodovinski arhiv Ljubljana, Turistično društvo Kamnik; škatla 2, mapa 3; Seznam prireditev za leto 1970, februar 1970). Pri ponovnem sklicevanju na isti vir navedete le prve besede iz naslova dokumenta (Arhiv Slovenije, Kompas…, prav tam). Pri tem si lahko pomagate tudi s kraticami za pogosto uporabljene vire (npr.: za Arhiv Slovenije uporabljamo okrajšavo AS, za Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL itd.). Kratica za isti vir mora biti vedno enaka. Na koncu naloge pa morajo biti kratice tudi razložene.

Pri virih, ki so podobni arhivskim, morate v opombi navesti ključne podatke, zlasti vsebino vira in čas njegovega nastanka.

Uporabi se lahko tudi verodostojne in uporabne spletne vire, ki se jih natančno citira z navedbo polnega naslova spletne strani ter datumom dostopa. Navajamo primer citiranja:

http://www.sistory.si/zgodovina-v-soli.html (dostop: 11. 6. 2011).

Če navajamo literaturo, članke iz periodike ali arhivsko gradivo, dostopno na spletu, veljajo pri citiranju pravila, kot so navedena zgoraj, navesti pa moramo še spletno stran, kjer se vir nahaja, ter datum dostopa.

Na dnu strani lahko napišete kot opombe tudi stavke, ki ne spadajo v glavno besedilo naloge, prispevajo pa k njegovemu boljšemu razumevanju (npr.: razlaga posameznih pojmov, neobičajnih izrazov itd.) Tudi v tem primeru morate mesta v nalogi, na katera se nanašajo te opombe, označiti s številko v nadpisu. Z zaporednimi številkami morate označiti vse informacije, ki so napisane na koncu posamezne strani in niso vključene v glavno besedilo.

Tabele in slike (grafi, sheme itd.) morajo biti oštevilčene z zaporednimi številkami in naslovljene (Tabela 1: Število državnih praznikov v evropskih državah). Tabele in slike morajo biti postavljene na mesta, kamor vsebinsko sodijo, hkrati pa morajo biti v besedilu omenjene tako, da se navede njihova številka po naslednjem zgledu: (glej tabelo 1). Če je tabela ali slika prevzeta iz drugega vira, mora biti neposredno pod tabelo in sliko natančno naveden vir (npr.: Vir: Statistični letopis Slovenije 1991. Letnik XXX. Zavod Republike Slovenije za statistiko, Ljubljana. 1991.).

Na koncu naloge morate pod naslovom Viri in literatura navesti po abecednem vrstnem redu priimkov avtoric in avtorjev vso uporabljeno literaturo in ostale vire (tudi uporabljeno arhivsko in ostalo gradivo). Knjige in revije je treba v seznamu navesti na naslednji način:

članki v revijah oziroma zbornikih:

Katunarić, Vjeran (1993): “Interkulturalizem”. Teorija in praksa, 30, 1-2, str. 14-25.

Habermas, Juergen (1980): “Handlung und System – Bemerkungen zu Parsons’ Medientheorie”. V: Wolfgang Schluchter (ur.): Verhalten, Handeln und System. Talcott Parsons’ Beitrag zur Entwicklung der Sozialwissenschaften. Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main, str. 68-105.

samostojne publikacije (knjige):

Velikonja, Mitja (1996): Masade duha – Razpotja sodobnih mitologij. ZPS, Ljubljana.

Berger, Peter, Luckmann, Thomas (1988): Družbena konstrukcija realnosti. Cankarjeva založba, Ljubljana.

Ta pravila za navajanje virov iz revij in knjig smiselno uporabite tudi pri navajanju arhivskega in ostalega gradiva.

gradiva brez navedbe avtorja/ice

Pri virih, ki nimajo navedenega avtorja, se pri razvrščanju v seznam upošteva prva črka v naslovu, navedba pa se začne z letnico izdaje, ki ji brez dvopičja sledi naslov vira. Npr.: Statistični letopis 1995. Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana, 1995. Pri arhivskih virih navedite fond in nato arhiv, kjer gradivo hranijo, npr. Kompas Ljubljana, Arhiv Slovenije. Pri intervjujih poimensko navedite vse osebe, s katerimi ste opravili intervju, dodajte še poklic in leto rojstva osebe.

5 LITERATURA

Jonathan Rowe: Our Common Wealth: the hidden economy that makes everything else work.
Hardt, Michael & Negri, Antonio: Skupno: onkraj privatnega in javnega.
D’Alisa, Giacomo & Kallis, Giorgos (ur.): Degrowth, A vocabulary for a new era.
Vodopivec, Peter (2006). O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju: Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.
Podobe modernizacije (2009). Poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino.
Sanchez Bajo, Claudia, Roelants, Bruno (2015). Kapital in past zadolževanja. Ljubljana: Modrijan.

6 VIRI

Informacije o zadružništvu so npr. v digitalnih objavah časopisov na spletnem portalu dLib, v različnih zbornikih krajev, izdanih ob obletnicah. Informacije so dostopne v publikacijah, ki se nanašajo na Janeza Evangelista Kreka, brata Vošnjak, Andreja Gosarja idr., ki so spodbujali ‘skupno’ pri Slovencih. Informacije je možno zbrati tudi na terenu pri še živečih članih načelstev zadrug; morda kdo hrani še arhive zadrug, ki bi jih bilo možno uporabiti. Informacije je možno pridobiti tudi pri ljudeh, ki so bili povezani oz. so sodelovali z zadrugami.

(Število obiskov: 29)