Spodnje opredelitve pojmov so zgolj orientacija, minimalni začetek. Navedeni so v glavnem tisti, s katerimi opisujemo filozofska stališča, smeri, nazore in šole ali pa spadajo v železni repertoar filozofske govorice (absolut, substanca, bistvo, bit, subjekt, objekt …). Pogosto jih uporabljamo tudi v vsakdanji govorici ali v matematiki, naravoslovju, družboslovju in humanistiki (objektivno – subjektivno; relativno – absolutno; determinirano – neterminirano …).
absolut, poslednja stvarnost, bit, ki ni odvisna od ničesar; je substanca vsega ter je zato neomejena, samozadostna, popolna in je vzrok vsega bivajočega.
abstrakcija, odmišljanje, miselni postopek pri procesu tvorjenja pojmov, v katerem ločimo v stvari bistvene lastnosti od nebistvenih.
agnosticizem, spoznavnoteoretsko stališče, po katerem je človekovo spoznanje načelno omejeno na golo izkušnjo, in zanika možnost, da bi človek spoznal »stvar na sebi«, tj. stvarnost, kakršna je sama na sebi zunaj človekovega spoznanjskega odnosa.
akcidenca, nebistvena, naključna in zanemarljiva lastnost kake stvari.
aksiom, trditev ali stavek v aksiomatsko grajeni teoriji (matematika, logika), ki ga imamo za izhodiščnega, v dani teoriji nedokazljivega in s katerim lahko (ob pomoči drugih a.) izpeljemo vse trditve dane teorije.
altruizem, neegoistična skrb za dobrobit drugih ljudi in celo žrtvovanje lastnih interesov v korist drugih; pojem a. je vpeljal Comte.
analiza, razčlenjevanje; v metodologiji miselni postopek, pri katerem razdelimo neko stvar (misel, nazor, teorijo, sistem itd.) na njene temeljne prvine. Z logično a. tvorimo pojme; a. pa je hkrati tudi temelj procesa abstrakcije in sinteze.
analogija, podobnost; verjetnostno sklepanje na podlagi podobnosti med lastnostmi ali odnosi med pojavi.
antiteza, stavek, ki nasprotuje dani trditvi.
antropocentrizem, nazor, po katerem je človek središče sveta in kozmosa; človeka razglaša za najvišjo stvarnost in vrednoto; religiozni a. je štel človeka za vrh božjega ustvarjanja; v renesansi pa je a. dobil drugačen pomen; človek ima središčni položaj v univerzumu zaradi samega sebe, zaradi svoje dejavnosti.
antropologija, posebna filozofska disciplina, ki razlaga človeka nasploh, se pravi njegovo bistvo, eksistenco, smisel in njegove perspektive.
antropomorfizem, prenašanje človeških lastnosti na zunanje naravne sile, pojmovane kot mitična bitja, demone, bogove itd.; prvi je religijo, vero v osebne bogove označil kot a. Ksenofan Kolofonski (5. st. pr. n. š.);
aporija, zadrega, težava; oznaka za nekatere težke ali celo nerešljive logične probleme. Prve a. so bili Zenonovi dokazi o protislovnosti in zato tudi nemožnosti gibanja (a. o Ahilu in želvi, puščica, kup itd.), ki naj bi dokazovali upravičenost filozofije njegovega učitelja Parmenida.
aposteriorizem, spoznavnoteoretsko stališče, po katerem ni nobenega apriornega, vnaprejšnjega, vrojenega spoznanja. Izvor vsega spoznanja je izkustven, empiričen.
apriorizem, spoznavnoteoretsko stališče, po katerem je del spoznanja pred izkušnjo in od nje neodvisen.
asketizem je način življenja, ki se zavestno odreka uživanju, običajno se veže na religijo.
ateizem, brezboštvo, zavračanje vere v obstoj boga (bogov).
avtentičnost, pristnost, s tem terminom razlagajo nekatere smeri filozofije eksistence (Heidegger, Sartre) razliko med odtujenim in pravim življenjem.
biologizem, smer v filozofiji 19. in 20. stoletja, ki mehanično prenaša biološke zakone (boj za življenje, naravni izbor itd.) na življenje človeške družbe.
bistvo, esenca (iz lat.), tisti znak predmeta, brez katerega ta ne bi bil to, kar je. Bistvene znake delimo na nujne in nezadostne (npr. krvni obtok pri človeku) ter nujne in zadostne (npr. zavest pri človeku).
bit, najsplošnejša lastnost vsega, kar obstaja.
čustvo, duševni proces, s katerim doživljamo vrednost nečesa (veselje, žalost, začudenje, ljubezen.
dedukcija, izpeljevanje neke teze iz drugih trditev ali tez s pomočjo logičnih pravil; deduktivno sklepanje je nujno: da iz resničnih trditev nujno sledi tudi resničen sklep.
definicija, opredelitev; logični postopek, s katerim razvijamo vsebino pojma.
deizem, nauk, po katerem bog po stvarjenju sveta nanj ne vpliva več.
dejstvo, to, kar je ali se dogaja v stvarnosti; danost, na katero se opira mišljenje.
determinizem, nauk, da se vse, kar se zgodi, zgodi nujno. Naključje in svoboda ne obstajata.
dogma, verska resnica, ki je zunaj dvoma, četudi ni racionalno razumljiva; trditev, ki temelji na mnenju avtoritete in ne na dokazih empirične ali logične narave.
dokaz, logični postopek, s katerim ugotavljamo resničnost ali neresničnost danih trditev.
dolžnost, obveznost moralnega dejanja.
dualizem, nauk, po katerem temelji celota vsega bivajočega na dveh med seboj neodvisnih načelih, ki ju ni mogoče zamenjevati med seboj ali reducirati enega na drugega. Običajno sta to duša in telo oziroma duh in materija.
dvom, izraz prepričanja v nezanesljivo resničnost katerega koli stavka ali trditve.
egoizem, načelo delovanja posameznika, ki išče zgolj lastno korist in s tega vidika tudi zavzema svoj odnos do družbe; nasprotje je altruizem.
eksperiment, (poskus), način znanstvenega opazovanja, pri katerem raziskovalec aktivno sodeluje, povzroči pojav, da bi opazoval posledice.
ekstaza, zamaknjenost, poseben psihični pojav, ko se mistično naravnan človek čuti vržen iz samega sebe, se odreče lastni individualnosti ter je s tem pripravljen na neposredno doživljanje boga ali božanstva.
empirizem, naziv za različne spoznavno teoretske ali gnoseološke teorije, ki pojasnjujejo izvor, značaj, metodo in veljavnost spoznanja na podlagi čutne izkušnje.
evdajmonizem, etiško stališče, ki vidi smisel vseh moralnih načel in vrednot v blaženosti in sreči; teoretsko je e. utemeljil Aristotel.
fantazija, domišljija, sposobnost, da si človek prikliče v spomin preteklo izkušnjo, predstave in občutke ter jih poljubno kombinira med seboj.
fatalizem, vera v usodo, ki jo določa neka nadnaravna sila.
gnoseologija, spoznavna teorija, epistemologija; filozofska disciplina, ki raziskuje značaj in strukturo spoznanja kot takega, poskuša določiti pogoje in možnosti spoznanja ter njegov odnos do predmeta spoznanja.
greh, prekršitev tabuja (prepovedi), v krščanstvu kršitev božje zapovedi.
harmonija, ubranost; takšna zveza različnih delov, ki sestavljajo enoto celote: enotnost različnosti in skladnost v okolju in med pojavi; v klasični estetiki je h. temeljni znak lepote.
hedonizem, etiški nazor, po katerem je užitek, ugodje temelj morale in človekovega ravnanja.
helenizem, obdobje v grški zgodovini po smrti Aleksandra Makedonskega do Avgusta, tj. od leta 336 do 30 pr. n. š.
hermenevtika, poseben znanstveni postopek pri interpretaciji tekstov; filozofska smer 19. in 20 stol.
hipoteza, predpostavka, ki pomeni prvi pogoj znanstvene teorije in na temelju vrste ugotovljenih dejstev omogoča sklep o obstoju ali lastnosti te ali one vrste pojavov; glede na to je vsaka h. podvržena empirični verifikaciji; mreža h. sestavlja teorijo.
holizem, nauk, po katerem je celota več kot vsota delov.
humanizem, stališče, po katerem je osrednje mesto v svetu namenjeno človeštvu, človeku, njegovemu dostojanstvu, potrebam in interesom; oznaka za začetek renesančnega mišljenja
ideal, vzor popolnosti, najvišji cilj; termin izhaja iz Platonovega pojmovanja ideje kot najvišje popolnosti in cilja vsega čutnega sveta.
idealizem, vse, kar obstaja, je miselne, idejne, duhovne, duševne narave.
imperativ, ukaz, zakon, zapoved; kategorični i. splošni moralni zakon (Kant).
indeterminizem, nazor, po katerem na svetu ni nobene zakonitosti in nujnosti.
individualizem, miselnost, ki ima posebno bit posameznika za pomembnejšo od družbe in človeške skupnosti.
indukcija, sklepanje in raziskovalna metoda, ki na podlagi ugotovljenih dejstev omogoča prehod od posameznih trditev k splošnejšim sklepom; v nasprotju z dedukcijo ima verjetnostni značaj.
iracionalizem, filozofska usmeritev, ki zanika racionalnost sveta in dokazuje nesposobnost razuma, da bi »razumel«, »dojel« njegovo »bistvo«, »bit« itd.
izkušnja, tudi izkustvo; odsev zunanje stvarnosti v človekovih čutilih; ločimo notranjo i., ki zajema zaznavanje notranjih reakcij na zunanje dražljaje ali zaznavanje lastnih psihičnih aktivnosti, in zunanjo i., ki je omejena na vtise, ki jih posredujejo zunanja čutila (vid, tip, okus itd.).
jezik, kateri koli znakovni sistem, ki služi za sporazumevanje med člani določene človeške ali živalske skupnosti; poleg standardnega ali univerzalnega j. poznamo vrsto umetnih j., ki jih uporabljamo v različnih znanostih.
katarza, očiščenje, največji pomen je k. dal Aristotel v Poetiki, ker po njegovem tragedija in glasba vzbujata v človeku močna čustva, ki imajo moralno očiščujoč učinek; tako ima umetnost poleg estetske tudi moralno vrednost.
kategorija, temeljni in najsplošnejši pojmi, ki jih ni mogoče več posplošiti; temeljni pojmi kake posamezne znanstvene discipline.
klasifikacija, posebna delitev pojmov po njihovem obsegu; razlikujemo znanstveno k., ki temelji na ugotovljenih bistvenih sovisnostih med vrstami (npr. periodni sistem elementov Mendelejeva).
kontemplacija, opazovanje, zrenje, pogreznjenost v lastno notranjost; pasivno spoznavanje v nasprotju z aktivnim delovanjem.
krepost, moralno-etiška kategorija, ki označuje človekov pozitivni odnos do soljudi, družbe in sveta; v antiki so bile glavne k. modrost, pravičnost, razsodnost in pogum, v krščanstvu pa vera, upanje in ljubezen.
kriterij, merilo.
kritika, veščina razsojanja; izrekanje vrednostnih sodb; v filozofiji se izraz k. nanaša na raziskovanje veljavnosti temeljnih filozofskih izhodišč.
krivda, v etiki pojem o občutku, ki nastane ob kršenju veljavnih moralnih norm; subjektivna zavest o lastnem grehu.
logos, beseda, zakon; pri Heraklitu splošni zakon sveta, nujnost zakonitega spreminjanja sveta; v krščanski filozofiji pomeni 1. božjo besedo.
materializem, filozofsko stališče, da ima vse, kar je, snovni značaj in da je duhovno ter duševno samo funkcija materialnega dogajanja.
mehanicizem, nazor, ki pojasnjuje razvoj narave in družbe z mehanskimi zakoni.
metafizika, je sinonim za ontologijo ali kar filozofijo.
metoda, načrtno delovanje za doseganje nekega cilja.
misticizem, religiozni nazor o svetu, ki vidi njegov temelj v nadnaravnem.
mitologija, zbirka mitov, predzgodovinskih pripovedi o nadnaravnih, personificiranih, očlovečenih silah; m. kot znanost raziskuje mite, njihov izvor in išče v njih nekdanjo stvarnost.
monizem, filozofski nazor, da obstaja samo ena bitnost; da je vse, kar je iz enega samega načela. (materializem, idealizem).
morala, nravnost; posameznikova sposobnost, da se ravna po spoznavanju in prepoznavanju dobrega in zlega; sistem pravil vzajemnega vedenja ljudi, ki ga določa tradicija, konvencija in zgodovinski razvoj.
možnost, nekaj, česar še ni, lahko pa nastane; iz možnosti ni mogoče sklepati na dejanskost, iz dejanskosti pa lahko sklepamo na možnost.
načelo, princip, vodilna misel, ideja, zamisel ali pravilo; zakoni znanosti in filozofije.
naključnost, možnost, da nekaj nastane, pa tudi ne nastane.
nadčutnost, področje, ki ga ni mogoče čutno zaznavati; pojmovni, abstraktni, racionalni svet.
narava, celota zaznavnih dejstev tistega sveta, kozmosa itd., ki so neodvisna od človekove dejavnosti, n. je predmet naravoslovnih znanosti.
naravoslovje, zbir znanosti o naravi, ki raziskujejo naravne pojave in njihove zakonitosti; med naravoslovjem, družboslovjem ter humanistiko ni vedno ostre meje.
nasprotje, odnos med izključujočimi se pojmi; vrste n. so protislovno n. (črno — nečrno), kontrarno n. (črno — zeleno) ter diametralno n. (črno – belo).
naturalizem, filozofska smer, ki meni, da je svet mogoče pojasniti zgolj iz njega samega, brez privzemanja svetu tujih, nadnaravnih sil.
nesmisel, absurd; to, kar je v nasprotju ali celo v protislovju z logičnimi zakoni.
nebit, nasprotje biti, nič, prazen prostor, ki so ga eleati zanikali kot nekaj, česar ni in tudi biti ne more.
nihilizem, (lat. nihil nič) v etiki zavračanje moralnih norm in vrednot.
nirvana, izginotje človekovih življenjskih potreb, brezvoljno stanje, najvišja blaženost duše, ki premaga vse potrebe; je najvišji cilj budizma.
nujnost, v logiki to, česar zanikanje ni mogoče ali pa vodi neposredno v protislovnost; v ontologiji je n. to, kar izhaja iz notranjosti pojavov, je njihov zakon in red.
občutek, rezultat vpliva zunanjih dražljajev na čutne organe.
objekt, predmet, to, kar čutno zaznavamo; kar je nasproti subjektu.
objektivizem, spoznavnoteoretska smer, po kateri obstajajo objektivne resnice in vrednote, ki niso odvisne od subjekta.
opazovanje, znanstvena metoda, pri kateri opazovalec ne vpliva na opazovan pojav.
opis, urejeno navajanje znakov neke stvari, predmeta, vsebine itd.
panteizem, nazor, ki istoveti boga s svetom; bog je svetu imanenten.
paradoks, logično protislovje, ki nastaja pri razvoju nekaterih znanosti, npr. v logiki ali matematiki (v teoriji množic); Russellov p.: Ali razred vseh razredov vsebuje samega sebe ali ne? Če je odgovor pritrdilen, potem je element samega sebe, kar vodi v protislovje, če pa je odgovor nikalen, potem ni razred vseh razredov.
pluralizem, nazor, da je svet sestavljen iz mnoštva stvari.
pojav, fenomen; Kant je prvi uporabil termin p. za oznako tiste stvarnosti, ki se kaže človekovi izkušnji, v nasprotju s »stvarjo na sebi«, ki je izkušnji nedostopna.
posploševanje, generalizacija; logični postopek, s katerim na temelju analize bistvenih znakov določenega pojava ali predmeta izpeljujemo splošnejši pojem.
predstava, podoba, ki nastane v človekovem duhu na podlagi povezav različnih zaznav in spominske reprodukcije občutkov.
preverljivost, možnost dokaza, da je dana trditev resnična.
problem, naloga, ki zahteva rešitev; še ne razjasnjeno znanstveno vprašanje.
protislovje, kontradikcija, konjunkcija dveh stavkov, od katerih eden zanika to, kar drugi trdi.
racionalizem, priznavanje suverenosti nadvlade razuma nad drugimi izvori spoznanja.
razsvetljenstvo, filozofsko gibanje 18. stol., za katerega je značilna vera v moč razuma, da odpravi predsodke, praznoverje, nevednost. Višek je r. doseglo v Franciji z izdajo Enciklopedije.
relativizem, spoznavnoteoretsko stališče, po katerem je spoznanje pogojeno z odnosom med subjektom in objektom, kar onemogoča objektivno, za vse veljavno spoznanje.
religija, verovanje v enega ali več bogov.
samozavedanje, »zavest o samem sebi« za razliko od zavesti o zunanjem svetu.
scientizem, zahteva po znanstvenosti, ki je istovetna z naravoslovno, matematično podprto znanstvenostjo.
senzualizem, spoznavnoteoretska smer, ki izpeljuje vse spoznanje izključno iz čutnega zaznavanja in zanika aktivno vlogo človeškega razuma.
skepticizem, filozofsko stališče, po katerem zanikamo možnost spoznanja nasploh ali le na nekaterih področjih.
sofizem, namenoma neresničen, zavajajoč sklep; v širše: zavestno kršenje logičnih pravil sklepanja.
solipsizem, nauk, po katerem je edina prava realnost individualni »jaz« in njegova zavest; svet je samo v »moji« predstavi.
spekulacija, metoda gradnje filozofskih sistemov, ki izhajajo zgolj iz nepreverjenih in tudi nepreverljivih načel, ne oziraje se na izkušnjo; umetno grajena teorija sveta; tudi teoretsko mišljenje nasproti praktičnemu vedenju.
subjekt, nosilec lastnosti, stanj in dejanj; v racionalizmu pomeni individualno zavest (Descartes).
subjektivizem, nauk, po katerem je zavest nekaj, kar je dano primarno, vse drugo pa je zgolj njena vsebina, oblika ali stvaritev; splošni pomen s. je ocenjevanje, vrednotenje stvari, pojavov, dogajanj itd. zgolj z osebnega vidika.
substanca, podstat, bitnost; to, kar je »spodaj«; kar je nosilec lastnosti in spreminjajočih se stanj, a se samo ne spreminja ter za svoj obstoj ne potrebuje ničesar drugega kot sebe.
svetovni nazor, zbir posameznikovih mnenj, pojmov in predstav o svetu; jedro vsakega s. n. so nekatere filozofske predpostavke oz. neka ideologija.
teizem, filozofski in teološki nazor, ki razlaga boga kot absolutno, nadnaravno, umno bitje, ki je zunaj (torej nasprotno od panteizma) sveta in ga s svojo voljo neomejeno obvladuje in upravlja.
teleologija, nauk o smotrnosti vseh naravnih in družbenih pojavov, vse, kar biva, naj bi imelo vnaprej določen cilj; t. je v filozofijo uvedel Aristotel.
teocentrizem, stališče, po katerem je vse odvisno od boga, središče vsega je bog.
teologija, bogoslovje; nauk o bogu, njegovih lastnostih in odnosih do sveta in človeka.
teorija, v znanosti sistem potrjenih hipotez, ki razlagajo določeno področje pojavov ter omogočajo predvidevanje naravnih pojavov; t. kot miselna dejavnost v nasprotju s praktično dejavnostjo.
termin, besedna oznaka za pojem.
utilitarizem, etično stališče, ki skuša izpeljati celotno človekovo delovanje in vse moralne norme iz koristnosti, ki jo imajo za človekovo življenje.
voluntarizem, filozofska usmeritev, ki razlaga voljo kot temeljno načelo biti ali kot osnovno prvino v duševnem in moralnem življenju (Schopen-hauer).
vsebina, skupnost vseh znakov, ki določajo pojem za razliko od njegovega obsega.
vzročnost, kavzalnost, zveza med dvema pojavoma ali kompleksi pojavov, od katerih je prvi vzrok, drugi pa učinek; v znanosti velja, da ima vsak pojav vzrok za svoj obstoj.
zakon, notranja bistvena sovisnost pojavov, ki je pogoj njihovega razvoja in obstoja; nespremenljiva zveza med pojavi.
zavest, sposobnost človekovega doživljanja nasploh; spoznavnoteoretski subjekt.
zdrava pamet, nereflektiran, nekritičen način mišljenja.
znanost, duhovna dejavnost, ki se osredotoča na teoretsko spoznavanje stvarnosti z najrazličnej ših vidikov; njena temeljna zahteva je preverljivost trditev in sistematičnost razloženega znanja; razlikujemo med uporabnimi in teoretskimi znanostmi.
življenje, način obstoja organizmov, s katerimi se ukvarja biologije; osrednji pojem v fllozofiji ž. v 19. in 20. stoletju (Nietzsche, Bergson).
(Število obiskov: 3.734)
