Select Page

PortugalNa začetku šolskega leta smo dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica, programa tehnik računalništva, izvedeli vznemirljivo novico, in sicer da se bomo v okviru programa Leonardo da Vinci udeležili tritedenskega praktičnega usposabljanja z delom na Portugalskem. In to zastonj! Seveda to premami vsakogar, ali zaradi opravljanja praktičnega usposabljanja na manj običajen način ali preprosto zaradi tega, ker greš v tujino. Letošnja destinacija je bilo mesto Barcelos na Portugalskem.

Več slik in blog Mobilnost 2013.

Kerry Mahne, 3. R

Fotoarhiv Gimnazije Ilirska Bistrica

PortugalNa začetku šolskega leta smo dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica, programa tehnik računalništva, izvedeli vznemirljivo novico, in sicer da se bomo v okviru programa Leonardo da Vinci udeležili tritedenskega praktičnega usposabljanja z delom na Portugalskem. In to zastonj! Seveda to premami vsakogar, ali zaradi opravljanja praktičnega usposabljanja na manj običajen način ali preprosto zaradi tega, ker greš v tujino. Letošnja destinacija je bilo mesto Barcelos na Portugalskem.

Veliko nas je oddalo prijavnice in nestrpno čakalo rezultate. »Ali bom ravno jaz eden izmed srečnežev, ki bo lahko odšel na Portugalsko?«, se je verjetno spraševal vsak izmed nas. Seveda ni šlo za žreb na srečo, ampak so bili določeni kriteriji, glede na katere se je izbiralo primerne kandidate. Ti kriteriji so bili odlične ocene, znanje angleškega jezika ter vzorno vedenje. V decembru smo izvedeli, kdo je izbran in kdo ne. Januarja smo začeli s pripravami, saj nismo mogli oditi v tujino, ne da bi kaj vedeli o državi, v katero smo namenjeni, in tamkajšnjih običajih. Tako smo se seznanjali s portugalsko kulturo, organiziran pa je bil tudi tečaj angleškega jezika, kjer smo se naučili določenih izrazov, ki so nam prišli še kako prav. Poleg profesorice angleščine nam je bila pri tem v veliko pomoč tudi govorka angleščine kot maternega jezika iz Velike Britanije. Na naših zadnjih pripravah, ki so potekale dan pred odhodom, smo izvedeli vse podrobnosti, ki smo jih morali vedeti glede našega odhoda in bivanja na Portugalskem.

In tako smo naslednji dan odrinili proti Benetkam. Od tam smo poleteli v Lizbono in nato še iz Lizbone v Porto, kjer nas je pričakal predsednik tamkajšnje organizacije, ki skrbi za izvajanje programa Leonardo da Vinci, ter šofer, ki nas je odpeljal v mesto Barcelos. Ko smo prispeli, smo se najprej namestili po sobah. Zanimiva je bila že sama namestitev, kajti bilo je vse drugačne od tistega, česar smo vajeni. Ne v smislu, da bi bili njihovi hoteli drugačni, ampak zato, ker smo se zavedali, da bomo tri tedne živeli sami. Prvi dan smo šli na spoznavno večerjo z Litvanci. Naslednji dan smo se odpravili na sprehod po mestu, vsakih pet minut nas je sicer ujel dež, vendar smo obhod uspešno opravili ter se polni novih vtisov vrnili v hotel. V ponedeljek smo začeli s tečajem portugalščine. V prvem tednu smo se naučili šteti, naročati, vprašati za smer ter ostale uporabne izraze.

Naslednja dva tedna smo se strokovno usposabljali v lokalnih podjetjih. Med vikendi smo imeli organizirane kulturne dejavnosti in izlete na obalo, enkrat pa smo šli tudi v mesto Porto. Seveda smo si ogledovali lokalne znamenitosti, imeli pa smo tudi dosti prostega časa za razne nakupe in dejavnosti po lastni izbiri. Praktično usposabljanje je potekalo v obliki delovnih skupin. Jaz sem delal s svojim sošolcem Rokom, dijaki Šolskega centra Postojna, programa ekonomski tehnik, pa so bili razdeljeni v dve drugi skupini. Midva z Rokom sva delala najprej v podjetju PAQ, ki je dobrih petnajst minut hoje oddaljeno od hotela, v katerem smo bili nameščeni. Tam sva delala tri dni, nakar sva bila premeščena v podjetje, kjer sva opravljala strokovna dela, kot je menjava računalniških komponent, namestitev operacijskih sistemov, čiščenje računalnikov ipd. Nazadnje sva obiskovala podjetje Digitelos, kjer sva opravljala zahtevnejša dela. Ves čas sva bila zaposlena, zato nisva imela dosti prostega časa. Popravljala sva računalnike, ugotavljala in odpravljala probleme s strojno in programsko opremo ter spoznala tudi nove stvari, kot je na primer t. i. »reflowanje« čipov. Pomagala tudi pri urejanju spletne strani podjetja z njihovimi izdelki. Kosila sva na domu direktorice podjetja, ki nam je postregla z izbrano jedačo in tradicionalno portugalsko kuhinjo. Doživetje tuje dežele je bilo enkratno, saj sva spoznala deželo tako s tehničnega kot tudi kulturnega vidika.

Za konec bi poudaril, da je delovni urnik na Portugalskem precej drugačen od našega. Trgovine so na primer odprte od 9. do 22. ure. Tudi nočno življenje je tam dosti bolj pestro, saj so gostinjski lokali tudi med tednom odprti do poznih večernih ur. Razlika je tudi v tem, da se v lokalih lahko kadi, saj nimajo protikadilskega zakona. Zamujanje je pri njih kar običajno, saj smo na prevoz vedno čakali petnajst minut in več. Med delovnim časom imajo odmor za kosilo, ki traja dve uri, ponavadi med 13. in 14. uro popoldan.

Vsem bodočim kandidatom močno priporočam opravljanje praktičnega usposabjanja z delom v tujini, saj je to nepozabna izkušnja, katero ne boste obžalovali. Obžalovali boste kvečjemu to, kako hitro pretečejo trije tedni obiska v tujini.

Več slik in blog Mobilnost 2013.

Kerry Mahne, 3. R

Fotoarhiv Gimnazije Ilirska Bistrica