II. vsebinski sklop: KULTURA IN SOCIALIZACIJA, 2. učna tema: SOCIALIZACIJA
UČNA ENOTA: DEJAVNIKI SOCIALIZACIJE
Dejavniki ali agensi socializacije so različna družbena okolja: družina, skupine vrstnikov, šola, množični mediji, delovno okolje, religiozne skupine oz. organizacije (npr. cerkev, sekte ali različna novodobna religiozna gibanja), prostočasne skupine (npr. taborniki, skavti, športni klubi) itd. Za nekatere je prav socializacija ena temeljnih družbenih funkcij (npr. vloga staršev v družini, šolske institucije).
Socializacija v modernih družbah je pluralna (veliko dejavnikov socializacije). Dejavniki lahko delujejo v različnih, tudi nasprotujočih si smereh. Imamo možnost izbire, kar pa veča odgovornost za lastno socializacijo. To omogoča večjo avtonomijo, vendar pa tudi večje tveganje.
1 DRUŽINA
- Prve izkušnje z drugimi ljudmi.
- Otrok čustveno povezan z drugimi družinskimi člani.
- Družina kot dejavnik socializacije pomembna tudi kasneje v življenju: v mladosti in za mlade odrasle, pa tudi za starše.
- Družina za odrasle dejavnik čustvene in sploh osebnostne stabilnosti.
Socializacija v družini v različnih družbah in kulturah različna. V TRADICIONALNIH DRUŽBAH družina skoraj edini dejavnik socializacije in določa družbeni status posameznika za vse življenje. V modernih družbah družina nima več takšnega pomena pri določanju prihodnjega statusa, čeprav nanj pomembno vpliva. V tradicionalnih družbah se zahteva večje in brezpogojno spoštovanje staršev (vikanje staršev), vzgoja otrok je bolj represivna, avtoritativna. Od 2. polovice 20. stol. naprej odnosi med generacijami postajajo bolj sproščeni, demokratični, socializacija otrok pa kaže več permisivnosti.
V MODERNIH DRUŽBAH poteka socializacija v okviru majhne, nuklearne (jedrne) družine, tj. oblike družine s starši in otroci. Vendar ljudje živijo v različnih družinskih okoljih: v družini z dvema (biološkima) staršema in njunimi otroki, v enostarševskih družinah, v reorganiziranih družinah (eden od staršev se po razvezi zakonske zveze ponovno poroči), v istospolnih družinah itd. Poleg oblik družin tudi izobrazba in poklic staršev, vaško (ruralno) ali mestno (urbano) okolje vplivajo na različnost socialnih izkušenj.
Pomembno vpliva tudi splošno razpoloženje (klima) ne samo namerni vplivi in jasno izražena pričakovanja.
Socializacija otroka v družini poteka s posnemanjem (imitacijo), igranjem vlog ter prek tega z identifikacijo (istovetenjem) z odraslimi. Starši in drugi skrbniki uporabljajo sistem nagrad in kazni (pozitivno in negativno sankcioniranje vedenja), da bi spodbudili in okrepili zaželeno vedenje in zatrli, preprečili nezaželeno (mehanizmi nagrajevanja in kaznovanja učinkoviti, ker so osebni in neformalni).
V zadnjih desetletjih so se družinski vzgojni stili liberalizirali, družina ni več toliko vzgojna institucija z brezpogojno starševsko avtoriteto, ampak gre v odnosih med starši in otroki prej za medgeneracijsko sodelovanje. Za družine je značilno dopuščanje osebne avtonomije družinskih članov (tudi otrok). Starši delujejo v smeri zagovorništva, tp. da starši delujejo kot skupine pritiska na šolske in druge institucije. Posledica je proces infantilizacije mladih (mladi odločanje o svojem življenju prepuščajo drugim, predvsem staršem, ne naučijo se prevzemati odgovornosti za svoja dejanja in odločitve). Družina se uveljavlja kot čustvena in podporna skupina, pomen staršev, predvsem mater, se povečuje. Družina samo delno, omejeno pripravi posameznika na poznejše družbene vloge. Spričo stalnih sprememb in delovanja različnih dejavnikov socializacije otroci ne prevzamejo preprosto vedenjskih vzorcev svojih staršev.
2 SKUPINE VRSTNIKOV
Skupno šolanje velikokrat vpliva na izbiro vrstnikov za druženje zunaj šole. Mladostniki izbirajo za prijatelje tiste vrstnike, ki so jim podobni glede interesov, prepričanj, načinov preživljanja prostega časa.
Različne skupine vrstnikov: »ohlapna« skupina, ki se zbira npr. na mestnem trgu; skupina, ki se oblikuje zaradi določenega interesa oz. skupne dejavnosti (npr. zanimanja za računalništvo, skaterji); trdno prijateljstvo npr. samo dveh posameznikov; mladoletniške prestopniške združbe itd.
Mladostniki prijateljem in vključenosti v skupino pripisujejo velik pomen (prijateljstvo zanje ena največjih vrednot). Delujejo podobno kot družina, vendar pa dajejo tudi nove vedenjske vzorce in izkušnje ter podporo pri osamosvajanju in odraščanju.
Skupine vrstnikov:
- Omogočajo v nasprotju z družino ali šolo večjo demokratičnost odnosov. Možna so pogajanja, čeprav v nekaterih skupinah zelo toga pravila in včasih že drugačna obleka dovolj za izključitev.
- Omogočajo pridobivanje pomembnih socialnih izkušenj: posamezniki se naučijo uveljavljanja brez zaščite odraslih, pridobijo izkušnje vzajemnosti in tovarištva. Dajejo možnost primerjave različnih stališč, vrednot in odnosov; vpliv imajo na oblikovanje stališč.
- Lahko predstavljajo posebno subkulturno okolje, ki mu dajejo močan pečat različni glasbeni slogi (rock, punk, hard metal, rave …). Za obdobje od 90. let 20. stol. značilno, da ključni vidik vrstniških združevanj postajajo prostori združevanja in ne več toliko določene skupine.
3 ŠOLA
Šolanje je formaliziran proces, ki ga opredeljujejo določeni predmeti, snov, ki jo je treba obvladati, postopki preverjanja in ocenjevanja znanja itd. Z vidika socializacije pomembno delovanje šole kot prenašalke znanja, vendar pa nič manj tudi kot posredovalke norm in vrednot. Učenci dobijo sporočila, kako upoštevati pravila, kakšni so družbeno sprejemljivi načini vedenja v različnih situacijah, kakšen je družbeno sprejemljiv odnos do avtoritete itd. Naučijo se biti disciplinirani: upoštevati urnik, odgovarjati, ko so vprašani, opraviti dane naloge. Šola daje izkušnjo formalnih, brezosebnih odnosov, s kakršnimi se srečujemo na številnih področjih pozneje v življenju. Nauči tekmovalnosti in usmerjenosti k dosežkom itd.
DURKHEIM: V moderni družbi šola predstavlja model družbenega sistema. Učenci pridobijo veščine, kako sodelovati z drugimi v okviru vnaprej določenih (formalnih) pravil. S šolanjem pridobijo posebne spretnosti, ki so nujne za opravljanje bodočega poklica.
TALCOTT PARSONS: Podobno kot Durkheim poudarja nezadostnost družine kot dejavnika socializacije v modernih družbah. Šola deluje kot most med družino in širšo družbo in pripravlja mlade na njihove odrasle vloge. Razvite moderne industrijske družbe namreč zahtevajo visoko motivirano in k dosežkom usmerjeno delovno silo. Šola pa z ocenjevanjem znanja, veščin in spretnosti spodbuja učence k dosežkom in s tem pripomore k uveljavljanju vrednote dosežka. Po Parsonsu pomembno, da v šoli ocenjujejo dosežke vsakogar po enakih merilih in da za vse veljajo enaka pravila ravnanja. Šola naj bi pripomogla k ponotranjenju načela enakosti in univerzalističnih (tj. za vse enakih) meril (v družini obravnavajo otroka po partikularističnih merilih, tj merilih, ki so individualna in omejena na družinski krog).
4 MNOŽIČNI MEDIJI IN SOCIALIZACIJA
Elektronski MM: radio, televizija, računalniške igrice, medmrežje, video. Tiskani MM: knjige, časopisi, revije, plakati.
Kot dejavnik socializacije delujejo najmočneje na mladostnike (ameriški raziskovalec Arnett ugotavlja, da ameriški mladostniki porabijo v povprečju osem ur dnevno za medijske dejavnosti).
Razlika med mediji ter družino in šolo kot dejavnikoma socializacije: tako družina kot šola si prizadevata za prenos znanja, izkušenj, tradicij na nove generacije, v ospredju delovanja medijev oz. njihovih lastnikov pa je ekonomski interes – tj. čim večji dobiček. Zato si prizadevajo ugotoviti, kaj bi utegnilo mlade najbolj zanimati, zabavati, potešiti njihovo radovednost.
MM s strukturo programa, s sporočenimi vsebinami, načinom prikazovanja dejanskosti (in predvsem izbiro tistega, kar bo prikazano) (so)oblikujejo vrednote in ponujajo stereotipe in klišeje, ki vplivajo na stališča otrok, mladine in odraslih do različnih družbenih skupin, dogajanj v svetu itd. S ponujenimi vzorci vedenja oblikujejo kulturo; so del kulture današnjega sveta in neizogiben del vsakdanjega življenja. Medijsko ustvarjen pretok informacij in idej med različnimi kulturami vpliva na oblikovanje kulturne identitete. Mediji postavljajo okvir, kaj je prav in dobro, kaj pa družbeno neugledno in nekoristno. Vplivajo na družinske interakcije, pa tudi na interakcije znotraj vrstniških skupin (npr. na to, kaj se pogovarjajo, kakšne vzore si postavljajo itd.). Mediji pomembno oblikujejo preživljanje prostega časa in (so)oblikujejo življenjski slog posameznikov.
Mediji po eni strani omogočajo pridobivanje novih informacij in znanj, po drugi je realnost, ki jo prikazujejo, medijska konstrukcija.
Vpliv medijev ni odločujoč, pomembno je celotno socializacijsko okolje. So pa raziskave pokazale, da prikazovanje dejanskega in fiktivnega nasilja (v filmih) poveča neobčutljivost zanj (nasilje kot samoumevno).
Ljudje nismo samo pasivni uporabniki medijev. Medijske vsebine izbiramo sami glede na svoje interese, stališča, prepričanja in vrednote.
Arnett ugotavlja pet najpogostejših uporab medijev:
- za zabavo in sprostitev v prostem času;
- prek medijskih modelov služijo pri oblikovanju samopodobe;
- omogočajo močne in intenzivne doživljaje;
- za obvladovanje stresnih in negativnih čustvenih stanj (npr. poslušanje divje glasbe);
- splet omogoča ustvarjanje virtualnih subkultur in skupnosti.
Soočiti se z medijsko kulturo in se posvetiti medijski vzgoji, ki naj omogoči medijsko pismenost: naučiti se moramo medije gledati, brati in poslušati.
Internetne virtualne povezave niso enake tistim v dejanskem življenju. Zato današnje mlade generacije manj usposobljene za soočanje s problemi v dejanskem svetu, z ljudmi, ki jih neposredno srečujejo, za upravljanje medosebnih odnosov itd.
Vir: M. Počkar, S. Andolšek, T. Popit, A. Barle – Lakota: UVOD V SOCIOLOGIJO, Učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju, DZS, Ljubljana 2011.
(Število obiskov: 619)
