Jana Frank, dijakinja 4. letnika Gimnazije Ilirska Bistrica, ter
Tjaša Turco in Klara Brozina, dijakinji 2. letnika Gimnazije Ilirska Bistrica,
so prejele PRIZNANJE za udeležbo in uvrstitev med zmagovalce na natečaju Kriza na vrvici, ki ga je razpisala SiNAPSA, slovensko društvo za nevroznanost, in je potekal v okviru Tedna možganov 2017: Krizni novi svet. Mentorica dijakinjam je bila profesorica psihologije Mihaela Stražišar.
Jani Frank, Tjaši Turco in Klari Brozina iskreno čestitamo!
Vodstvo šole
Jana Frank je na natečaju Kriza na vrvici sodelovala s spodnjo pesnitvijo z naslovom Poslednje zlitje.
POSLEDNJE ZLITJE
Pod očmi, barve očetovih šarenic.
Nosim mamine pege.
Zaradi njene zapuščine mi na nosu počivajo očala,
Zaradi njegove ne vidim dobro vseh barvnih odtenkov.
Zato nikoli ne bom dobro razumel pojma ‘rdeče’.
Vem pa, da je bila tistega dne njena šminka škrlatna.
In vem, da je tudi kri rdeča; videl sem jo, vso grozljivo,
kako se je cedila z očetovih členkov
Ko so na silo poljubili zid
Za četrt pedi stran od maminega obraza.
Rdeča je alert, rdeča je nevarnost!
Takrat me je pekla v grlu in mi hkrati ledenela v žilah
Rdeča je nemoč, ki se teče skrit pod prešito odejo
In je strah, v katerem si zatiskaš oči in ušesa.
Kljub temu pa sem slišal očeta iz dna grla kričati
In bil sem mala kepa dokler je mama tulila v bolečini.
Vem, da se je ni nikoli niti dotaknil in vem,
Da je tudi brez dotika oba bolelo, najbolj pa je bolelo mene
Ki nisem razumel.
Ognjeno rdeča me je ožgala po pegah.
Da je žalost črna, sem izvedel tistega dne,
Ko so me visoki gospodje odeti v temne obleke
Spraševali, koga od njiju imam raje.
In zdelo se mi je absurdno; Izbrati enega, zavračati drugega,
Ker jaz ljubim oba!
Smejali so se mi, izza ogromnih kupov papirja
Popisanega s temnim črnilom, ki je takrat odločilo o neizogibnem.
Glas se mi je tresel, ko sem na silo spregovoril,
Ker sem moral, ker sem že velik fant.
In veliki fantje ne jočejo, zato sem ta jok potlačil.
Solze nimajo barve, solze so prozorne.
Vendar kljub temu niso nevidne in kljub temu
Bodejo druge v oči in te izdajo.
Žalost je črna megla in potlačil sem jo na dno duše,
Kljub temu, da me je praskala po srcu sem jo zaklenil vase,
Da je ne bi nikoli več nihče odkril.
Črna megla mi je prekrila oči.
Modre srajce si oče zdaj lika sam in
V modrih večernih oblekah mama išče novo ljubezen.
Nebo nad nami tremi je isto in je vedno sinje,
Njiju bojda pomirja, a mene njegova spokojnost duši,
ker je preveč tiho in nam, malim ljudem pod seboj, kaže
vedno en in isti zlagan dolgočasen obraz.
Želim si, da bi se kdaj odprlo in me potegnilo vase,
Požrlo me, meni v lastno razvedrilo.
Otopel sem namreč in ne čutim ničesar.
Za rdeč strah in črno žalost ni več ostalo prostora v meni.
Nevihte so mimo, še oblakov več ni.
Dnevi nočem so enaki,
In kot se Luna in Sonce nikoli ne dotakneta,
Se tudi moja mama in oče ne bosta več nikdar.
In vendar sem tu jaz, njuno poslednje zlitje.
Vedno bom pod očmi, barve očetovih šarenic
nosil ujete mamine pege.
Jana Frank, 4. A/IB
(Število obiskov: 43)
